misli...

''Vsakdo od nas ima težave in neprijetnosti.Zato je docela napačno,če se z usodo nenehno prepiramo v tem stilu ''Zakaj doletijo takšne stvari zmeraj samo mene?Tudi jaz hočem imeti nekaj od življenja!'' 
Le zakaj vodimo skoraj vsi tako natančen račun o vseh neprijetnih dogodkih in ne knjižimo z isto vestnostjo tudi prijetnih?
Včasih je dobro pomisliti,da imamo mnogo od življenja že,če smo zdravi!''

Ko so se nadme spustili temni oblaki...

Ko so se nadme spustili tisti slabi trenutki,ko so se me oprijeli različni dvomi,sem želela pobegniti,pobegniti čim dlje stran,proč od njih. Velikokrat sem videla v smrti rešitev. O bog,kako sem si jo na trenutke želela! Hotela sem umreti,se rešiti tega sveta,te zlaganosti in privoščljivosti ljudi. Oditi daleč proč,proč od te negativnosti. Zdaj pa,ko se mi to res dogaja,ko umiram,mi po licih polzijo solze,ki pečejo,skelijo…Oh,kako peče,boli…Zelo boli in zopet hočem pobegniti stran od tega. Ampak tokrat ne vidim izhoda v smrti. Nočem umreti,to ni več moja želja,niti zaslužim si je ne. Nočem umreti,ni še prišel moj čas. Saj nisem še nič naredila,prav nič pametnega ustvarila,ničesar,po čemer bi se me ljudje z nasmeškom na ustnicah spominjali. Hočem le,da živim,saj je življenje tako lepo,samo narediti si ga moraš lepo. Vedno dobiš le tisto,kar si zaslužiš,ne tistega,kar si želiš.

Sprašujem se,le kaj bodo ljudje počeli brez mene? Jim ne bo nič dolgčas,me ne bodo nič pogrešali? Moje tečnobe in dobrosrčnosti?

Zavedam se,da se ne da vsega povedati z besedami,sploh pa ne tistega,kar čutiš,kajti vsaka beseda se ti zdi preveč umetna,groba in dvoumna. Povsod je isto,če želiš povedati kaj lepega ali slabega. Vedno se ti zgodi isto. Vedno prideš na začetek konca oziroma na konec začetka. Le zakaj je tako? Le zakaj je življenje tako,le zakaj te tako preizkuša? Zakaj-komu na čast moraš tako trpeti? Spominjam se,da so moje življenje spremljali lepi trenutki,zaznamovali so ga pa slabi. Velikokrat se mi je zdelo,da se dobro vrača ne samo z dobrim,ampak tudi s slabim. Mogoče je ravno ta miselnost,to spoznanje krivo za to,kar se mi dogaja in kar se mi bo še zgodilo. Le zakaj ne morem sprejemati življenja takšnega,kakršno mi je dano? Zakaj nisem zadovoljna s tem,kar imam? Zakaj hočem vedno več?

Zakaj se uničujem? Zakaj drvim v prepad?Čemu sem na svetu?Le kje so me našli?

In navsezadnje;kakšno je sploh moje poslanstvo na tem svetu,v tem življenju? Da sprejemam trpljenje,trpim in ga prenašam na druge?

Kaj pa moji prijatelji? Le kaj bom brez njih in oni brez mene? Oh,kako sem imela nekatere ljudi rada. Naj vsaj oni najdejo svojo srečo v življenju-če je že jaz ne morem…Prijatelji moji,bodite srečni in sprejmite življenje takšno,kakršno vam je dano. Ne utapljajte se v iluzijah,kakor sem se sama. In ne delajte slabega,ne mislite slabo. To sem počela jaz in zdaj…plačujem za to. Račun je dolg in mogoče,mogoče mi ga bo uspelo odplačati. Vi pa le mislite name in mi stojte ob strani. Vse dobro vam bo dvojno plačano,vse boste dobili povrnjeno. Ne pozabite tega in vedite,da vas imam rada. Veliko dobrega ste storili zame,hvala vam. Dobri ste in ostanite taki. Ne splača se biti slab. Saj si frajer,ne rečem,ampak ko začneš dobivati račune,jim ne vidiš konca. Potem si pa v pasti. Potem se šele zavedaš resničnosti izrečenih in neizrečenih misli in dejanj. Potem se zbudiš,a,žal je takrat velikokrat prepozno. Zamudil si svoj vlak in malo je možnosti,da bo pripeljal naslednji.

Mogoče pa se bom le izvlekla. In potem bom živela drugače,spremenila bom dosedanje življenje. Obljubim. Samo naj mine,naj mine ta žgoča bolečina…Naj bom spet zdrava,naj že ozdravim…Ne,ne boste me videli obupano in zagrenjeno,borila se bom,borila do zadnjega trenutka!!! Samo stojte mi ob strani in me spodbujajte. Pomagajte mi,podajte mi roko…

Now and forever-friends will be friends…